London kliče!

Po enourni zamudi letala že na letališču v Ljubljani, nama niti prvi prevoz v Londonu ni bil usojen. Avtobus ponudnika Terravision, kjer sva kupila povratne vozovnice za transfer do centra mesta, nama je pred nosom zaradi prezasedenosti zaprl vrata. Po neskončnem čakanju v dolgi vrsti na ledeno mrzlem vetru ter uri in pol vožnje, končno dočakava bolj pristen čar Londona – gnečo na eni izmed glavnih železniških postaj, Victoria.

Ko se za trenutek ustaviš in ozreš okoli sebe, se zaveš hitrosti tukajšnjega življenja. Ljudje hitijo sem ter tja, z vlaka na vlak, a kljub hitrosti ne pozabijo na stereotipno angleško prijaznost in vljudnost. V gnečah ljudi ves čas slišiš samo “sorry, excuse me” in podobne besedne zveze. Definitivno čisto druga pesem kot sva jo vajena iz naših koncev. Vrvež se še dodatno stopnjuje na relativno ozkih ulicah, prepletenih z verigami hitre prehrane ala Mc’Donalds, Burger King, Subway… in majhnimi kavarnicami v katerih se življenja londončanov ustavijo. V njih si s prijatelji privoščijo dolge klepete ob kavah, čajih in pregrešno dobrih sladicah. Pri vsem tem se lahko spotakneš edino ob cene, saj npr. samo za navadno belo kavo zaračunajo okoli 3£ (4€). Da o “normalni” hrani v restavracijah raje ne govoriva, saj glavne jedi izpod 10£ skoraj ne dobiš. Ja, po najinih izkušnjah je njihov življenjski slog na izjemno visoki ravni.

Za prevoz po Londonu priporočava uporabo podzemne železnice. Shemo linij sva sicer na hitro pregledala že doma, saj zadeva na prvi pogled deluje strašno zapletena, h sreči pa nama je s prvo vožnjo vse skupaj postalo otročje lahko. Postaje so zelo dobro označene, na vlakih pa te vseskozi opozarjajo na kateri liniji se nahajaš ter kdaj moraš prestopiti. Za podzemno železnico, vlake in uporabo avtobusov potrebuješ Oyster Card, ki deluje po principu pay as you go, se pravi, denar predhodno naložiš na kartico in ga porabljaš za vsako vožnjo posebej. Cena vožnje je 2,30£ ter 2,90£ v glavni konici dneva (med 6.30 in 9.30 ter 16.00 in 19.00 uro). Za uporabo kartice plačaš 5£ depozita, ki pa ga po končanem potovanju dobiš nazaj.

Seveda ne smeva pozabiti na glavne, svetovno znane znamenitosti, ki jih ob obisku Londona definitivno ne smeš izpustiti. Midva sva jih porazdelila na določena okrožja oz. predele mesta, saj s tem prihraniš denar za vozovnice in tudi čas, ki bi ga drugače zapravil za brezglavo hojo sem ter tja. Prvi dan sva izkoristila za malce daljšo turo čez Hyde park mimo Kensington Palace, bivše kraljeve rezidence in vse do slovitega, a pregrešno dragega muzeja voščenih lutk, Madame Tussauds. Za marsikoga je to ena izmed najbolj precenjenih atrakcij v mestu, saj te za vstopnico oberejo s kar 30£. Glede na to, da se je ravno na ta dan, tam zadrževala vsa svetovna smetana, nama obiska ni žal… selfiju s kraljico se pač res ne moreš kar tako enostavno odpovedati. Sva pa zato na Oxford Streetu – najbolj znani in najbolj obiskani ulici v Londonu, kjer se nahaja na stotine manj in bolj prestižnih trgovin – le pasila oči in se odpovedala šopingu. Težko je bilo 🙂

Ta dan naju je čas dobesedno prehitel. Načrtovano kosilo na Berwich Street Marketu, kjer naj bi se prepletale vse kuhinje sveta sva gladko zamudila ter uspela ujeti le še večerno podobo Piccadilly Circusa, križišča poznanega bolj po osvetljenih reklamnih panojih, kot pa modi in blišču, kot to opisujejo ponekod na spletu… vsaj po najinem mnenju.

Prav gotovo je vsak izmed vas že slišal za slavno kraljevo stražo v Angliji, vojake z visokimi črnimi kosmatimi čepicami, ki urno in skladno korakajo sem ter tja, ter kraljico varujejo pred zlobneži. Menjava straže poteka pred Buckinghamsko palačo na vsak lihi dan v mesecu, ob 11.30 uri in traja natanko 30 minut. Dogodek si ogledajo nepregledne množice ljudi, prostor v prvi vrsti pa si lahko izboriš le s komolci ali zelo zgodnjim prihodom na samo prizorišče. Zadeva je res zanimiva.

Za umetnostne sladokusce pa je pravi naslov Trafalgar Square z veličastno narodno galerijo. Ljudje počasi postopajo od slike do slike in se čudijo nad natančnostjo umetnikov, med katerimi so tudi nekateri svetovno znani slikarji. Ogledaš si lahko menda celo Van Goghove Sončnice, vendar do tja nisva prišla. Galerije niso ravno po najinem okusu. Je bila pa toliko bolj okusna najtanjša in za svojo miniaturnost najdražja (10£) pica v življenju 🙂 vendar sta lakota in sam ambient lokala “Little Frankie’s” z ameriškimi in italijanskimi specialitetami odtehtala svoje.

Kot češnja na torti pa so nazadnje na vrsto prišli še Big Ben z Westminstersko opatijo, London Eye in Tower Bridge. Big Ben ali uradno Elizabeth Tower je ogromen stolp z velikansko uro s premerom kar 7 metrov, ikona, ki jo videvamo v marsikaterem filmu, vendar, ko ga zagledaš v živo ti njegova posebnost vzame dih. Velikanski “ringlšpil” ali London Eye pa se nahaja na bregu Temze. V svojih steklenih kapsulah vsakodnevno prevaža na tisoče turistov. En krog traja 30 minut in stane 15 funtov.

Preostanek zadnjega sončnega dne sva preživela v ogromnem parku Greenwich, nekaj kilometrov stran od mestnega vrveža. Čas se tam narahlo upočasni, ljudje uživajo v sprehodih ter v igranju s svojimi otroki in hišnimi ljubljenčki. Nad parkom, na majhnem gričku se nahaja kraljevi observatorij mimo katerega poteka ničelni poldnevnik.

Meniva, da za angleže velja skoraj vsak stereotip, ki ga slišimo, ko beseda steče o prebivalcih na Otoku. So izjemno vljudni, gostoljubni ter vsak ti bo priskočil na pomoč še preden boš zanjo sploh prosil.

S & B

Morda vas zanima še

2 komentarja

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.