Kam po Evropi?

V februarju se v Benetkah začne slavni pustni karneval, ki privablja nepregledne množice ljudi z vseh koncev sveta. Tri tedensko rajanje po ulicah z nepregledno množico najrazličnejših prekrasnih mask, organizirani dogodki po mestu ter vožnje z gondolami med rečnimi kanali – prav gotovo top izbira tega meseca. Ker pa zima počasi že prehaja v pomlad, se lahko na jugu celine počasi začnemo nastavljati sončnim žarkom, Lonely Planet tokrat najbolj priporoča Porto na Portugalskem.

Poletne temperature v Aziji

V zimskih mesecih so najbolj popularne države južne Azije, vključno z Maldivi, Šrilanko, Malezijo in otokom Borneo. V deželah vzhajajočega sonca boste deležni poletnih temperatur in v primerjavi z ostalimi meseci – zelo malo dežja. Torej.. super tropski oddih po mrzli Evropski zimi. Podate pa se lahko tudi v puščavo na jugu Arabskega polotoka – priporočajo Oman.

Smuka v Severni Ameriki ali poležavanje na otokih?

Še vedno imate čas, da se podate na smuko v enega izmed smučarskih resortov v Severni Ameriki. Ker pa verjameva, da imate, že tako in tako počasi zime dovolj, raje priporočava poležavanje na plažah karibskih otokov. V poštev pridejo Bahami, St. Lucia, St. Kitts in Nevis. V kolikor vam to ni dovolj, naj vas razveseliva, da je februar tudi odlična izbira za polet in uživancijo na Havajih.

Plaže v Afriki

V kolikor so vam všeč peščene plaže (le komu niso?), bo Zanzibar kot nalašč za vas. Uživate lahko na dveh otočkih v Indijskem oceanu tik ob vzhodni obali Afrike, kjer so temperature v povprečju okrog 28 °C. Noro vreme pa vas čaka tudi na zahodni obali celine, natančneje v Senegalu, kjer lahko raziskujete neokrnjeno naravo, super ulično hrano ali pa se podate na surfanje.

Oceanija

Dežele tam spodaj so zaradi same oddaljenosti in dragih povezav nam malce težje dostopne. Zimski letni čas pa je vseeno kot naročen za obisk Nove Zelandije in Tasmanije, oziroma pravzaprav celotne Avstralije.

Hmm.. kaj pa, če bi dopust raje koristil v mesecu marcu? Preveri predlagane destinacije

S & B

The post Kam na potovanje februarja appeared first on NAJINA POTOVANJA.

1.   Letalska karta

Letalskih ponudnikov v tem času je ogromno, zato je pametno, da si v svoji glavi začrtate par spletnih strani, kjer boste cene letalskih kart lahko spremljali. Le-te znajo včasih iz dneva v dan zanihati tudi za par deset evrov. Zelo pomembno je, da izbranih strani vsakodnevno ne spremljate iz istega računalnika oz. bodite pozorni, da pri vašem iskanju vaš računalnik ne beleži zgodovine, saj se v nasprotnem primeru zgodi, da bodo željene karte, ob vsakem vašem kliku vse dražje in dražje. Dobro si preračunajte tudi, iz katerega letališča boste svojo pot pričeli. Včasih je namreč bolj pametno za letalsko karto odšteti 20-30€ več in izbrati bližje letališče, saj tako lahko kar precej denarja prihranite pri samem prevozu (npr. prevoz Ljubljana – Benetke okoli 15€ v eno stran na osebo, Ljubljana – Zagreb 10€, Ljubljana – Milano približno 40€).

Midva sva iskalno akcijo letalskih kart za Šrilanko pričela 4 mesece prej, preko avstrijske spletne strani Flugladen.at, kjer so bile cene v primerjavi z drugimi, vseskozi najcenejše. Le-te so se gibale od 600€ do končnih 438€ na osebo, kolikor sva zanje odštela. Letela sva iz Ljubljanskega Brnika ter v obe smeri imela približno eno urni postanek v Beogradu ter Abu Dhabiju.

2.   Javni prevoz

Vsak, ki je kadarkoli potoval v lastni režiji ve, da življenje domačinov in same domačine najlažje spoznaš preko javnega prevoza in le-ta je v tej državi res poseben. Daleč najceneje se lahko prevažate z avtobusi in vlaki, medtem, ko je prevoz s tuk-tukom že parkrat dražji (seveda odvisno od razdalje), cene prevozov z avtomobili pa poletijo že v nebo. Kot prvo bi vam želela omeniti, da je transport z avtobusi in vlakom popolnoma varen – vsak od domačinov vam bo z veseljem odgovoril na kakršno koli vprašanje in vas usmeril na pravo pot, tako, da je morebitno prisoten strah, popolnoma odveč. Edino s čimer se morate pri tem soočiti, je po večini nenormalna gneča.. čeprav smo na začetku mnenja, da smo gneče navajeni, ni ravno tako.. v kolikor se vam namreč zdi, da je avtobus ali vlak že popolnoma poln, šri lančani nanj spravijo še najmanj dvakrat ali trikrat toliko ljudi. Klimo pa seveda poznajo v obliki, ki je pri nas prevladovala sredi 90ih let – samo v naravni obliki – vrata in vsa okna so povsod na široko odprta ali pa jih enostavno po večini sploh ni. V kolikor vse to vzameš v zakup, lahko celotno državo prebrodiš po smešno nizkih cenah. Izplača se!

Primeri nekaterih cen (za dve osebi):

–   taxi iz letališča do glavnega mesta Colombo: 2.000 Rs (12,9€) → avtobus: 220 Rs (1,4€)
–   avtobus Colombo – Dambulla, vožnja dolga 170 km oz. približno 5 ur: 350 Rs (2,3€)
–   avtobus Polonnaruwa – Kandy, 160 km oz. 4 ure: 330 Rs (2,2€)
–   vlak Kandy – Nuwara Eliya, vožnja traja nekje 4 ure: rezervirana sedeža 800 Rs (5,1€)
–   vlak Nuwara Eliya – Ella: 120 Rs (0,77€)
–   prevozi s tuk-tuki od 200 Rs do 500 Rs (1,3€ do 3,2€) za relativno zelo kratke razdalje.

3.   Prenočišča

Mogoče se nam Evropejcem zdi logično, da bo v okolju z visokimi temperaturami v vsaki sobi klima, da iz tuša vedno priteče topla voda ter, da bo ob vsakem wc-ju papir, vendar temu tu ni ravno tako. V kolikor ste malce bolj občutljive narave oziroma bi se po napornem dnevu radi dobro naspali in umili, priporočava, da zapravite kakšen evro več.

S cenami se sicer menda lahko pri lastnikih dobro pregovarjaš, vendar pa sva midva vsa svoja prenočišča rezervirala že vnaprej preko Bookinga. Na Šrilanko sva namreč letela v višku sezone in že vnaprej dobila par opozoril, da znajo biti hoteli v tem času precej zapolnjeni. To se je poznalo tudi na sami spletni strani Booking.com, saj je bilo sob vsak teden manj in cene vedno višje. Poleg tega pa nisva hotela tvegati, saj bi z iskanjem prenočišč porabila preveč časa, ki ga že tako nisva imela dovolj. Za nočitev z lastno kopalnico, wcjem, klimo in zajtrkom, sva povprečno odštela 28€. V kolikor takšnega »luksuza« ne želite, pa lahko sobo za dva dobite le za par €.

4.   Hrana

Ne glej v kuhinjo in v hrani boš užival! Gostilne imajo po navadi odprto kuhinjo v kateri je večji nered in manjša čistoča kot pri nas v kakšni delavnici. Haccp sistema, ki ga imamo v Sloveniji, ne poznajo, kljub temu pa je bilo vse kar sva dobila na krožnik res izjemno okusno. Pravo šri lanško kosilo si lahko privoščite za približno 200 do 500 Rs (1,5€ do 3€), porcije so ogromne – rice and chichen curry, chicken biryani ali chicken fried noodles pa preverjeno odlični. Seveda imate možnost tudi obiska boljših restavracij, ki med drugim ponujajo tudi evropsko hrano, vendar pa se cena, temu primerno tudi precej zviša.

Prigrizke si lahko enostavno privoščite že v kateri izmed stojnic za pičlih 10 centov, ali pa za približno isti denar obiščete pekarno, kjer nama, zaradi hudičevo pekočih nadevov v raznih štučkah ni bilo ravno všeč. Vsekakor pa se dodobra najejte sadja! Toliko vrst banan, sočnega ananasa, papaye in lubenic enostavno ne moreš spregledati, sploh pa ne za takšno ceno – za banano boste namreč odšteli okoli 6-10 centov.

5.   Vstopnine

Če sva v zgornjih odstavkih pisala o poceni življenju na Šrilanki, se pri vstopninah vse skupaj obrne, še posebej, ko pridemo na vrsto turisti. Za turiste so namreč vstopnine za nekaj večkratnikov višje kot za domačine. Seveda dobro vedo, da, v kolikor si prišel v njihovo državo, boš sigurno odštel tudi denar za njihove znamenitosti… nekje pač morajo nekaj zaslužiti.

Vstopnine določenih znamenitosti (na osebo):

–   Lion’s Rock v Sigiriyi: 4.200 Rs (27€)
–   Polonnaruwa temple: 3.000 Rs (cca. 19€)
–   Slonja sirotišnica Pinnewala: 2.500 Rs (cca. 16€)
–   Pedro Tea Factory Nuwara Eliya: 300 Rs (cca. 2€)
–   Yala National park safari: 5.500 Rs (cca. 36€)

To je z najine strani to – zaenkrat v kolikor potrebujete še kakšen podatek, sva pa seveda na voljo.

S & B

The post Cene oz. možni prihranki na Šrilanki? appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Aja, zgoraj sva omenila sonce… no pričakal naju je naliv vseh možnih nalivov. Če malce pomisliva za nazaj, kaj takšnega še nisva doživela. V nekaj minutah se je pooblačilo in začelo ulivati, kot bi bilo konec sveta. Kaj kmalu se je v lokalu, v katerem sva sedela, nabralo za kakšnih 20-30 centimetrov vode. Noro. Vendar domačini se niso dali motiti.. še vedno so normalno ponujali hrano in pijačo ter se smejali kot da je vse v najlepšem redu očitno je to nekaj povsem vsakdanjega.

Lej zakaj bi šla na jug otoka, če ne zaradi plaž. Med njimi seveda izstopa Unawatuna, ki je bila še pred nekaj leti proglašena za eno izmed najlepših na svetu.. trenutno pa je preplavljena s turisti, ob njej so zrasli guesthousi, bari in restavracije. Vse skupaj pravzaprav ne zgleda več tako rajsko kot je bilo nekoč, daleč od tega.

Rahlo razočarana, a še vedno odločena, da najdeva čudovito osamljeno plažo.. sva se podala po cesti proti Koggali. Pa sva jo našla, manjšo, a toliko lepšo – plažo Dalawella. Brez turistov, s palmami polnimi kokosov in svetlo modrim morjem. Sanjsko. Če ste le na pravem mestu ob pravem času, lahko na tej relaciji naletite tudi na znamenite ribiče, ki svoj ulov čakajo na visokih palicah zapičenih v morsko dno.

V novem mestnem delu, le nekaj korakov stran od glavne avtobusne postaje pa se vse življenje vrti okrog tržnic, kjer lahko kupiš vse vrste rib, rakov in škampov, začimb, dišav ter sadja in zelenjave za res smešne cene. Tam spoznaš, da dejansko obstaja ogromno oz. vsaj najmanj 20 vrst banan – od velikih do majhnih, od rdečih do zelenih in, da je kokosova voda iz svežega kokosa res najboljša. Cene, za nas eksotičnega sadja pa so tu res nizke, npr. ena banana stane 6-10 Rs oziroma okrog 5 centov , kokosov oreh pa 70 Rs, kar ne znese niti pol evra. Brez dvoma se splača poskusiti prav vse.

Šrilanka in posebno domačini so naju odkrito povedano pozitivno presenetili. So odprti, nasmejani, vljudni in vedno pripravljeni pomagati (včasih že preveč). Če temu dodaš še prepletenost sedanjosti s srednjeveško in antično zgodovino ter razgibano, čudovito okolje, kjer si trenutno lahko na plaži, nekaj kilometrov stran pa že na 2.000 metrov nadmorske višine – pa je to destinacija, ki se bo sigurno tudi pri vas kaj kmalu znašla na prvem mestu. Midva sva navdušena.

S & B

The post Galle in prelepe okoliške plaže appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Iz Elle sva nato presedlala na direktni avtobus do Tissamaharame. Zakaj sploh v Tisso? Zaradi safarija v najbolj znanem Yala National Parku. Park se razteza na 1.268 kvadratnih kilometrih, razdeljen pa je na pet območij. Safariji potekajo v okrožju imenovanem Block 1 – ta je bil v preteklosti namenjen lovu, ki pa je sedaj že slabih 80 let strogo prepovedan. V celotnem parku živi okrog 300 slonov, leopardi, 200 vrst ptic, bivoli, kače, krokodili in še marsikaj drugega kar leze in hodi…

Safari ponuja skoraj vsaka družina v Tissi – pred vsako hišo namreč stoji jeep, namenjen zgolj tej aktivnosti. Težko pa je vedeti kdo je najboljša izbira. Ali imajo jeep iz praveka, bodo živali sploh našli, bodo vozili prehitro ali prepočasi? Veliko je faktorjev, ki naredijo avanturo zanimivo in posebno. Midva sva tokrat zaupala pohvalam na Tripadvisorju in se odločila za ponudnika Janaka Safaris.

Zaradi zgodnjega štarta (ob 4:30 zjutraj) smo bili pred vhodom v park med prvimi in se s tem izognili nepopisni gneči, ki jo ustvari na desetine jeepov. Naš glavni cilj je bil najti kralja tega parka, leoparda. Teoretično naj bi bil cilj enostavno izvedljiv, saj se na 141 kvadratnih kilometrih, kolikor meri Block 1, nahaja 25 leopardov, kar je največja gostota naseljenosti teh živali na svetu.

Preiskali smo vsak kotiček, pregledali vse veje na drevesih, prevozili vse poti, tudi takšne za katere nismo vedeli, če jih bo naš avto zmožen, a kljub temu nismo imeli sreče. Zadovoljiti smo se morali s čredo slonov, ki so ravno prišli iz jutranje kopeli, pitonom, nekaj krokodili, ki so se pred žgočim soncem skrivali v vodi, več vrstami ptičev pa še kaj bi lahko naštela. Zgubljala pa ne bi besed o pokrajini, o velikih jezerih, savani in skoraj neokrnjeni naravi.

Sedaj pa končno na plažo, še bolj na jug, v mesto Galle. Tako, da bo naslednja objava nastajala, ko bova namakala noge in vam delala lušte po poletju.

S & B

The post V Tissamaharamo na safari appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Zakaj je ta vožnja tako drugačna kot vse ostale? Zaradi čudovite pokrajine… hribi, plantaže čajevca, nabiralke čaja… Res prekrasno, še posebno ob sončnem vremenu. Za najlepše fotografije in razgled vam priporočava sedeže na desni strani vlaka ali pa “stojišče” pri odprtih vratih, kjer lahko vaše noge prosto bingljajo iz vlaka, medtem, ko vi uživate v vožnji. Za Nuwaro Eliyo je potrebno izstopiti na postaji Nanu Oya in nato pot po strmi cesti nadaljevati z avtobusom ali tuk-tukom.

Nuwara Eliya je mesto, ki leži na približno 1.900 metrih nadmorske višine in se je izoblikovalo v času angleške kolonizacije v 19. stoletju. Prav tako je iz tistega časa še veliko stavb, ki dajejo mestu malce angleškega videza, zato Nuwaro Eliyo nekateri imenujejo tudi “Little England”. Mesto je obdano s plantažami čajevca in tovarnami v katerih dejansko nastane čaj, ki ga mi kasneje lahko pijemo. In prav to je glavni razlog, da je Nuwara Eliya med turisti tako popularna.

Kljub velikemu številu turistov in ogromnemu povpraševanju po namestitvah, so prenočišča tu relativno redka in predvsem veliko dražja kot drugje po državi. Midva sva guesthouse rezervirala zadnji dan in se osredotočila bolj na lokacijo kot na kaj drugega. Najin prvi dan sva izkoristila za obisk Victoria Park-a v centru mesta. Naveden je kot ena izmed top znamenitosti, vendar je le običajen park, ki ga prehodiš v nekaj minutah. Drevesa, nekaj vrtnic, ribnik, trava… ja običajen majhen park vam rečeva. Poleg tega je potrebno zanj seveda plačati še vstopnino, ki je 300 Rs po osebi.

Za konec dneva sva se končno malce opogumila in si privoščila še par dobrot z ulice. Govoriva o Tal-u, ocvrto testo z začimbami, ki spominja na naše miške, le da je le-ta slan in ima obliko ameriškega mini krofa. Super zadevščina za hiter prigrizek, če seveda prezreš kje in kako je vse skupaj narejeno Neverjetno izvirni pa so tudi pri serviranju. Prigrizke ti namreč postrežejo v časopisnem papirju ali pa kar na starem listu kakšne od domačih nalog, ki so jih otroci prinesli iz šole.

Kot sva omenila že zgoraj, je glavna stvar zaradi katere sva sploh tukaj, seveda čaj in plantaže čajevca. Da bi dobila vpogled v proizvodnjo čaja sva se odpravila v Pedro Tea Factory, kjer imajo organizirane vodene oglede tovarne in celotne pridelave čaja. Ker je tovarna nekaj kilometrov iz mesta se je tja najbolje odpeljati z avtobusom za pičlih 20 Rs, v smeri Ragalla-e, izstopiš pa tik pred tovarno.

Vstopnice kupiš v Lovers Leap Tea Boutique znotraj tovarne in stanejo 200 Rs na osebo. Trgovinica je moderno opremljena in ima teraso, s katere se razteza čudovit razgled po plantaži, seveda pa lahko v njej kupiš tudi vse vrste čaja, ki jih tu pridelujejo. Ogled nato poteka preko točke, kjer sprejmejo sveže nabran čaj, preko sušilnice, separacije, do končnega pakiranja v velike žakle. Celotna tura traja nekje 20 minut.

Seveda pa je celotna zgodba o čaju odvisna od nabiralk čaja, najrevnejših in najbolj neizobraženih žensk v državi. Za pičlih 650 Rs oziroma štiri evre na dan morajo pobrati za kar 18 kilogramov čaja. Istega čaja, ki ga pijemo po celem svetu in za eno samo škatlo odštejemo ravno toliko kot one v enem dnevu zaslužijo. Definitivno stvar, o kateri se je treba zamisliti.

Najboljši čaj iz najmlajših listov, ki ga izdelujejo v Pedro Tea Factory, Lover’s Leap je dobil ime po bližnjem slapu. Do slapu je od tovarne potrebno prečkati glavno cesto in dobre tri kilometre hoditi med plantažami čaja v hrib po makadamski cesti. Na koncu poti pa te čaka 30 metrski slap in super razgled na mesto.

Jutri nadaljujeva pot z vlakom skozi deželo čaja do vasice Ella, od tam pa z avtobusom proti južni obali, v mesto Tissamaharama.

S & B

The post Nuwara Eliya, dežela čajevca appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Kandy je res pravo prometno središče tako za vlake kot tudi avtobuse, kar se pozna tudi po številu turistov. V primerjavi s Polonnaruwo se nama je Kandy zdel kot čisto novi svet, ogromno ljudi, pekarn, trgovinic – imajo celo tudi pravi evropejski šoping center. Za domačine je Kandy najbolj sveto mesto, saj tu stoji tempelj v katerem naj bi hranili zob Bude, ki velja za sveto relikvijo budizma. Za turiste pa so poleg templja z okolico, umetnega jezera z otočkom zanimivi še Royal Botanical garden in slonja sirotišnica v bližnji Pinnewali.

Do botaničnega vrta (Royal Botanic Gardens), lahko skočite na avtobus 724 iz avtobusne postaje Clock tower in tako plačate le 15 – 20 Rs na osebo v eno smer, kar je popoln drobiž v primerjavi s tuk tukom, ki vas do tja pod 300 Rs ne zapelje. Še en nasvet, pri vstopu vprašajte za študentski popust in tako prihranite še nekaj dodatnega denarja. Študentska vstopnica stane 825 Rs, navadna je za 275 Rs dražja (to je edina stvar v državi, kjer lahko izkoristite popust). Da pa si lažje predstavljate o kolikšnem denarju se tukaj pogovarjamo, lahko omeniva, da je pri trenutnem menjalnem tečaju približno 1€ – 150 Rs (zaokroženo).

Glede na čistočo in urejenost, ki sva jo bila do sedaj deležna na Šri Lanki, morava priznati, da naju je botanični vrt pozitivno presenetil. Park je brez smeti, poti so brez lukenj, vse rastlinje lepo negovano, trata pokošena… Res super kraj, kjer na enkrat vidiš celotno floro otoka, od orhidej, kaktusov, palm do začimb. Zametki botaničnega vrta segajo že v 14. stoletje, ko je bil to le kraljevi vrt, od takrat pa se širi in pridobiva na znanstveni vrednosti.

Mestno življenje sva izkoristila tudi za preizkušanje dobrot iz pekarn – od piščančjega bun-a (štručka polnjena z rahlo pekočim piščancem in zelenjavo), piščančjega rotti-ja (enak nadev, a veliko veliko bolj pekoč kot pri bun-u, zavit v nekakšni palačinki), do navadnih čokoladnih krofov. Cene se v pekarnah gibljejo okrog 50 Rs na kos. V Kandyju najdeš poleg pekarn še ogromno restavracij, kar je ravno nasprotno kot v prejšnjih mestih, kjer lahko bolj varno kosilo, brez, da bi ob tem tvegal prebavne težave, dobiš le v guesthousih. Cene pa se nekako v obeh primerih gibljejo okrog 300 do dobrih 600 Rs. Ponavadi gre za riž s curryem, mesom in zelenjavo ali pa kotthu (testeninam podobna jed, z mesom, jajcem, začimbami in res hudičevo pekočo omako).

Med sprehajanjem po mestu te na vsakem koraku spremljajo ljudje, ki prodajo nekakšne srečke. To sva opazila tudi drugje po Šri Lanki. Te prodajo na motorjih, v miniaturnih kolibah, ali pa imajo preprosto na ulici postavljeno tablo. Zanimivo je, da so prodajalci, vsaj po videzu sodeč, revnejši prebivalci. Sama logika igre nama še ni čisto jasna, niti kdo izplačuje dobitke, vendar bova še raziskala.. prav gotovo pa nama je jasno, da gredo srečke nenormalno hitro v promet

Kaj je lepšega kot, da se umakneš stran od kaotičnega, prašnega vrveža v naravo? Obiskala sva slonjo sirotišnico v Pinnewali, ki je slabo uro in pol z avtobusom oddaljena od Kandyja. Ker gre za malce daljšo razdaljo je spet bolje ujeti avtobus, kot pa preplačati vožnjo s tuk tukom. Z glavne avtobusne postaje v Kandyju štartaš z avtobusom, ki pelje proti Kegalle in izstopiš na Karandunponi za kar porabiš dobro uro in 55 Rs po osebi, nato pa presedlaš na avtobus, ki pelje še nekje 20 minut proti Rambukkani, za kar je potrebno odšteti 15 Rs na osebo, iztopiš pa v Pinnewali, le nekaj metrov stran od glavnega vhoda sirotišnice.

Slonja sirotišnica v Pinnewali je največja in definitivno tudi najbolj znana. V njej je po lanskih podatkih iz Lonely Planeta, kar 80 slonov. Mnogi trdijo, da je že davno izgubila svoje poslanstvo in je postala bolj podobna živalskemu vrtu. Definitivno so oblasti zavohale zaslužek (vstopnica 2500 Rs/osebo), saj bi vsakdo rad od blizu videl slona, se z njim slikal, ga hranil… Po najini izkušnji se s sloni relativno lepo ravna, priklenjen je bil samo alfa samec, s čimer držijo čredo na kupu med vsakodnevnim kopanjem.

Kopanje v bližnji reki, ki je čez cesto od sirotišnice oddaljena le kakšnih 200 metrov, poteka dvakrat dnevno. Prvič od 10ih do 12ih, drugič pa od 14ih do 16ih. Res super prizor. Njihovi čuvaji pa seveda radi zaslužijo še nekaj dodatnih rupij. Za slikanje s kakšnim izmed slonov moraš kar hitro odšteti 200 Rs ali še več. Po kopanju se čreda spet preseli nazaj v sirotišnico, kjer poteka hranjenje. Definitivno so gruče ljudi in neprestano fotografiranje za slona velik stres, vendar bi lahko potrdila, da so se tega že navadili in so pravzaprav zelo udomačeni. Ravno iz tega razloga, je za mnoge to bolj živalski vrt kot sirotišnica – namreč tako vzgojeni, udomačeni sloni v divjini verjetno ne bi več preživeli oziroma bi imeli veliko težav s ponovnim prilagajanjem.

Zdaj pa na vrsti še javni železniški promet. Iz Kandyja pot nadaljujeva z vlakom proti Nuwara Eliyi – če le dobiva vozovnici za to zelo zaželeno traso.

S & B

The post Iz Kandya do slonje sirotišnice v Pinnewali appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Polonnaruwa je bila srednjeveška pretolnica Šrilanke in glavno trgovsko križišče, kjer se je trgovalo z najredkejšimi in najdragocenejšimi dobrinami. O vsem tem pričajo ruševine in arheološki muzej sredi mesta. Ruševine se nahajajo v velikem zagrajenem parku, ki se razteza skoraj čez celotni stari del mesta.

V Polonnaruwi je poleg tuk-tuka glavno prevozno sredstvo kolo. Tukaj ni govora o modernih specialkah ali gorskih kolesih ampak takih, ki bi jih pri nas že pred nekaj leti peljali na odpad. In ravno to daje dodaten čar in tudi garancijo, da ga lahko pustiš kjer koli se ti zahoče (brez, da bi ga priklenil) in te bo tam tudi čakal. Midva sva rentala kolo v najinem guesthousu Manel, oziroma nama ga je lastnik ponudil v zameno za pozitivno kritiko na Trip Advisorju (ki pa jo verjetno ne bo dobil).

S kolesi sva se najprej odpravila v muzej po spet drage karte za park z ruševinami. Karte so po 3.500 rupij oziroma 23 evrov na osebi, kar je ogromno. Vendar pa je to v Polonnaruwi edina velika stvar, ki jo je vredno obiskati. Glavna pot je dolga približno pet kilometrov, karte pa vključujejo vstop v muzej ter v bližnji park, kjer se nahajajo ostanki templov, tržnice, gradu, kraljevskih kopeli in mnogo drugih reči… V parku se lahko zadržite ure in ure, saj gre za prijeten ambient z veliko dreves in dokaj urejenimi potkami, ki vas vodijo od znamenitosti do znamenitosti. Edina ovira so lahko le gruče turistov, ki so tudi nama onemogočale narediti kakšno lepšo fotografijo več.

Glavni točki ogleda, ki ju priporoča tudi Lonely Planet se nahajata pri izhodu. To sta – Gal Viharaya, skupina v kamen izklesanih kipov Bude, med katerimi izstopa 14 metrov dolg kip Bude v ležečem položaju oziroma v parinirvani (nirvana po smrti) kot to imenujejo budisti ter Lantinaka, katedrali podoben tempelj z belo dagobo Kiri Viharo v bližini.

No zjutraj pa spet na pot, tokrat v malce višje ležeče mesto, na obrobje dežele čajevca, v Kandy. Tja se bova iz Polonnaruwe odpravila preko Kaduruwele, kjer se nahaja glavna avtobusna postaja.

S & B

The post S kolesom po Polonnaruwi appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Ker sva bila na ta dan malce na tesnem s časom, sva se namesto z avtobusom, v bližnjo Sigiriyo odpeljala s tuk tukom. Ogromen park, v katerem iztopa čudovita skala Lion’s Rock. Njena zgodovina zagovarja dve teoriji. Pravijo, da naj bi nekoč povsem na njenem vrhu stala utrdba, drugi pa omenjajo samostan. Vsekakor nič od tega ni več vidno, ostale pa so sledi zidov, kar njen vrh naredi še bolj poseben. Skala je ime dobila po dveh izklesanih levjih šapah in levji glavi skoraj pod vrhom. Od vznožja do vrha je potrebno prehoditi kar 1.200 stopnic, za kar ob malce hitrejšem tempu porabiš slabo uro, definitivno pa izgubiš kar nekaj kalorij

Med potjo te vse skozi spremljajo številne opice, ki so sprva zelo ljubke in fotogenične, a kaj kmalu ugotoviš, da so zelo prebrisane. Ena je izjemno elegantno Borutu iz stranskega žepa nahrbtnika ukradla vrečko, na kar je razočarano ugotovila da so v njej na žalost zgolj olupki banan. Na vrhu skale, naju je kljub malce slabšemu vremenu in pozni uri pričakal razgled, ki je vsaj malce omilil misel, da je za vstopnino treba odšteti 4200 rupij (28€) po osebi. Ja, vsako leto so vstopnice, prevozi in vse ostalo po Šrilanki, zaradi čedalje večjega obiska turistov – dražje.

Dan sva zaključila v šrilanškem slogu, s pravo domačo večerjo, ki nama jo je pripravila družina v guesthousu Sevonrich Holiday Resort. Rice and Curry na sto načinov je bil odličen, dobesedno za prste obliznit, čeprav sva vse (no razen riža) jedla prvič. Naj se vam ob spodnji sliki pocedijo sline – nama se še vedno

Zjutraj sva se po obilnem zajtrku (nekateri šrilančani pri količini obrokov res pretiravajo) sprehodila do Cave oziroma Rock Templa, katerega v Dambulli enostavno ne smeš izpustiti. Ob vznožju te pričaka ogromen zlat kip bude pod katerim se nahaja muzej budizma, na vrhu 160 metrov visokega griča pa prej omenjen Cave Temple. Sestavljen je iz petih izklesanih jam, v katerih je 150 kipov in slik Bude, nekatere so stare že več kot 2.000 let. Znotraj še vedno potekajo molitve in darovanja Budi, kjer ljudje darujejo od svežega sadja, kipcev, oblačil…

Počasi spoznavava navade ljudi, njihovo religijo, hrano in zgodovino. Marsikatera stvar naju je že presenetila, zato se že veseliva kaj naju čaka v Polonnaruwi.

S & B

The post Templji in skale v Dambulli in Sigiriyi appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Kaj pa zdaj? Ja, prav nič nama ni bilo jasno. Letalska družba nama je v zameno takoj ponudila prenočišče in let v naslednjem dnevu pozno popoldne, vendar pa so se stvari zadnji trenutek spremenile. Pet minut pred koncem vkrcavanja so se v najinih rokah čudežno pojavile karte za sloviti poslovni razred, kjer je na letalu prostora le za peščico ljudi. Oh ja, kaj češ lepšega, kot neverjetne zavistne poglede 4ih slovenskih turistov in besede kot so – vidva si pa privoščita seveda sva jih z veseljem pospremila zgolj z zadovoljnim nasmehom do ušes …kart seveda nisva kupila sama, ampak nama jih je uredil delavec na letališču…

No zdaj sva tukaj, na 33 stopinjah sparine, v Colombu – glavnem mestu Šri Lanke, na dnevu neodvisnosti, kar je bil podatek, ki sva ga slišala na vsakem koraku. Cela reč, zaprt center mesta, zaprte trgovine, gruče vojakov in policistov, ogromna proslava… Zanimivo. Kot je zanimiv tudi njihov javni prevoz – tu imava predvsem v mislih njihove tuk-tukovce, avte/motorje na treh kolesih. Teh mrgoli po celem mestu, kamor koli se obrneš ti hupajo in te vabijo v svoj bogato okrašen strojček. Gre res za najbolj ugoden prevoz na kratke razdalje. Vendar pa lahko kljub temu z nekaj spretnosti poganjanja privarčuješ par ducat rupijev.

Medtem, ko sva se potikala po mestu, sva kljub prazniku naletela na odprto tržnico, polno domačinov, kjer prodajajo različno sadje, zelenjavo, oreščke in še kaj bi se našlo. V primerjavi z našimi tržnicami in trgovinami, tukaj najdeva nama popolnoma nepoznane sadeže – že poznani, pa so čisto drugačnih oblik in barv, da pa o okusih sploh ne govorimo… noro.

Od samega mesta Colombo nisva ravno veliko pričakovala, saj mnogi obiska sploh ne priporočajo. Nima nekih naravnih lepot, znamenitosti ali karkoli drugega odmevnega po katerem bi se ga zapomnili. Vseeno pa je to le glavno mesto z dobrimi povezavami za naprej, kar bova seveda izkoristila.

Še eno opozorilo, ne nasedajte prijaznim domačinom, ki bi vas radi brezplačno peljali na “voden” ogled mesta s prvim tuk-tukovcem, ki pripelje mimo. Ogled se lahko konča z neprijetnim poganjanji v napetem ozračju. Saj se pričakuje, da bomo/bodo turisti podlegli in plačali visoko ceno, ki jo zastavijo že po le nekaj prevoženih kilometrih. Na žalost vsak preži na visok zaslužek.

S & B

The post Dan neodvisnosti v Colombu appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Za spremembo tokrat letiva iz Ljubljane preko Beograda in Abu Dhabija v glavno mesto Šrilanke, Colombo. To bo najin najdaljši let do sedaj, da pa bo izkušnja še večja, greva na pot z eno najboljših letalskih družb, Etihad. Letalske karte sva kupila preko avstrijskega ponudnika Flugladen.at in zanje skupaj odštela 877,30 evrov. Da ne bi tam po nepotrebnem izgubljala časa za iskanje prenočišča, sva zaradi viška sezone, večino hotelov rezervirala vnaprej preko Bookinga.

Tokrat se bo v najinem blogu mogoče pojavila kakšna številka oz. informacija več, saj bi rada tako pomagala tistim, ki se boste na to destinacijo morda podali v bodoče.

Hip hip hura za vroči februar na drugem koncu sveta.

Bodite v cvetju

S & B

The post Vroče zimske počitnice na Šrilanki appeared first on NAJINA POTOVANJA.