Trg Djemma el Fna v Marakešu se čez dan dobesedno spremeni v pravo gledališče. Ulični umetniki, ki se ukvarjajo s plesom, improvizacijo, glasbo, vsak dan privabijo na tisoče radovednih turistov. Ne manjka niti raznovrstnih živali, kot so opice, kače, želve… Ob mraku pa trg zasije še v drugi luči, na plan se prikažejo stojnice, kjer domačini za ugodno ceno ponujajo njihovo tradicionalno hrano in pijačo (torej morske dobrote, piščanec na sto in en način ter obvezen metin čaj in svež pomarančni sok). Djemma el Fna se je pri nama brez konkurence uvrstil na 1 top atrakcijo Maroka.

#2 – Medina v Fezu

Ozke, zanimive ulice, natrpane z raznovrstnimi stojnicami, čez katere se na trenutke lahko uspešno prebiješ le s pomočjo prijaznih domačinov. Gre za labirint vseh labirintov, kjer na začetku dobiš občutek, da ti niti najbolj kakovosten GPS nebi bil v pravo pomoč, vendar se le-tega kmalu znebiš in začneš uživati v raziskovanju. Čar medine v Fezu je ravno ta, da nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim vogalom.

#3 – Slapovi Ouzoud

Čudovit pogled, ki te za trenutek pravzaprav omami, doživiš v kraju Ouzoud pri istoimenskih slapovih. Padec vode s kar 110 metrov v globino jih uvršča na drugo mesto najvišjih slapov v Afriki. Po najinem mnenju, ta razgled nad celotno dolino, prav gotovo nobenega od obiskovalcev ne pusti ravnodušnega.

#4 – Mošeja Hassan II.

Mesto Casablanca je poznano kot najbolj gospodarski del države, večini pa v spominu ostane po edinstveni mošeji Hassana II., ki jo je gradilo kar 12.000 delavcev. Del mošeje stoji na morju in ima premično streho… stavba je zmodernizirana do potankosti.

#5 – Usnjarna Chaouwara

Kjer je neznosen smrad in katastrofalni pogoji za delo, tam najdeš eno najbolj prepoznavnih znamenitosti v mestu Fez, usnjarno Chaouwara. Usnje velja za enega najboljših na svetu. Pisani bazenčki polni kemikalij so na pogled res izjemno atraktivni za turiste, ko pa se zaveš s čim se soočajo njihovi delavci, si lahko hvaležen, da vse skupaj spremljaš le od daleč.

Z usnjarno najinih top 5 zaključujeva.. in kaj na najino izbiro praviš ti? V kolikor pa Maroka še nisi obiskal, priporočava le eno – kupi letalske karte in spakiraj

S & B

The post Najinih top 5 znamenitosti v Maroku appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Ob 8ih zjutraj naju pred riadom že čaka vodič, ki naju pospremi do odhodne lokacije, starta proti slapovom. Pot do tja traja dobre 3 ure (okoli 250 km), katero opravimo z novim in dokaj udobnim minibusom (brez klime). Slapovi oziroma kraj Ouzoud je dobil ime po olivah, zakaj je tako, pa nam je jasno že na začetku. V berberskem jeziku Ouzoud pomeni oliva, po vsem okolišu pa rastejo same oljke – vsaka ima svojega lastnika, kateri pa je označen z določeno barvo. Z lokalnim vodičem, ki smo ga morali brez kakršne koli izbire doplačati po 30 mad na osebo (čeprav naj bi bilo to že vse vključeno) se odpravimo po ozki gozdni poti do prve razgledne točke. Tu prvič vidimo za kakšno pokrajino in za kako velik slap dejansko gre. Cascades d’Ouzoud je drugi najvišji v Afriki, takoj za Viktorijinimi slapovi v Zimbabveju. Voda v globino pada kar 110 metrov. Gozd in okolica okrog slapov je zelo priljubljena kamping točka za mlade maročane, vendar pa zaradi velike turistične obiskanosti in njihovega odnosa do okolja, postaja to področje vse bolj onesnaženo.

Prehodili smo 8 km dolgo traso, po strmem, zaraščenem pobočju do zadnje kaskade slapu. Celotna pot po pokrajini ni nič kaj zavarovana, oz. sploh nič. Če bolj nerodno stopiš, ti ni več pomoči, kar pa zna biti še posebno zanimivo, če namesto pohodniških čevljev oz. superg, obuješ japonke, kot je to storil Borut ..dan smo zaključili z prijaznimi berberskimi opicami, s katerimi smo naredili nekaj fotografij, nato pa se odpeljali nazaj proti Marrakechu. Destinacijo je vredno obiskati kljub relativno visoki ceni, vendar tu spoznaš bolj zeleno, z drevesi in drugimi rastlinami prekrito pokrajino, ki nam je veliko bolj domača, kot ostala bolj puščavska območja Maroka.

Najino maroško zgodbico sva zaključila prijetno utrujena. prepešačila, prevozila in ogledala sva si kar lep del te afriške države. Bila je zanimiva izkušnja, ki jo predlagava vsem, ki si želijo spoznati novo, drugačno kulturo. Po najinem mnenju gre za dokaj varno državo, z ne preveč vsiljivimi domačini (razen kadar gre za prodajo na stojnicah), ki ti radi pomagajo najti hostel, znamenitost ali restavracijo (seveda za denar).

Za zdaj pa lahko le še čakava, da se nama pojavi nova priložnost, za novo potovanje – do takrat pa sledi realno življenje v naši ljubi Sloveniji.

Se vidimo.

S & B

The post Slapovi Ouzoud appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Železniška postaja v mestu Fez je bila nedolgo nazaj prenovljena in njena podoba je identična postaji v Marakešu. Da se sprehodiš do glavne ceste, prečkaš lepo urejen park pred katerim mrgoli avtomobilov in to ne navadnih, ampak seveda slavnih taksijev, ki jih v Maroku srečuješ vsako sekundo. Naj jim torej na kratko nameniva še nekaj besed, najprej okrog barv. Skoraj vsako večje mesto v Maroku ima taksije obarvane v svoji barvi. V Marakechu so bež, v Rabatu modre, v Casablanci in Fezu so rdeče barve. Vozniki morajo plačati licenco, medtem, ko avto dobijo od države ali pa ga kupijo sami. Peljala sva se tako s starejšimi kot tudi z (na zunaj) novejšimi taksiji, vendar v obeh primerih gre za zelo dotrajne avtomobile. Cena vožnje pa se razlikuje od sposobnosti barantanja.

V Fezu sva rezervirala hotel Jnane Sbile, na odlični lokaciji zraven istoimenskega parka. Za dve nočitvi v dvoposteljni sobi z zajtrkom, bova odštela 700 mad (približno 64 eur). Soba je v tipičnem maroškem stilu, polna živahnih barv, ter za državo značilnega okrasja (lestenec iz bakra, steklena mizica, omara poslikana z rožami).

Najino odkrivanje mesta se prične na trgu Bab Bou Jeloue. Ker pa je za nama že relativno dolga pot, okrog naju pa cel kup restavracij oz. lokalov se odločiva, da najprej poskusiva katero od maroških specialitet. Vsak izmed gostiteljev ti zagotavlja najboljšo hrano za najboljši denar, kar ti izbiro dodobra oteži. Kot znak dobrodošlice nama najprej postrežejo z lečo, ki na videz ne izgleda nič kaj okusna, vendar naju le-ta tokrat prevara Na najinem jedilniku pa kot glavni jedi kasneje pristaneta kus kus s piščancem, različnimi vrstami zelenjave (krompir, korenje, čičerika, kumare) in rozinami ter odlična piščančja nabodala z domačim pomfrijem ter njihov obvezen dodatek, solata. Jedi sta bili okusni, ravno prav začinjeni ter porcije dovolj velike, da sva bila sita še cel dan. Za kosilo skupaj s pijačo odštejeva 90 mad, cene pa so si v teh uličnih restavracijah zelo podobne.

S polnim želodcem se odpraviva naprej po glavni poti. Za orientacijo po medini tokrat uporabiva začrtano pot od znamenitosti do znamenitosti, katero predlaga Lonely planet. A kaj kmalu ugotoviva, da so bile ozke ulice v Marakešu prave avenije v primerjavi z uličicami v Fezu. Vse so zelo stisnjene in si med seboj podobne, edina razlika je bila le, ali sva šla po hribu navzdol ali navzgor. Ulice so res kot labirint, na kar pa naju že prej opozarjajo lokalni vodiči, ki jim nisva ravno verjela na besedo.

Kljub temu z nekaj težavami najdeva znamenitosti, ki so bile bolj kot ne podobne tistim, katere sva videla že v prejšnjih mestih. Vendar pa tu niso postavljene nekje na prostem kot je to v navadi, ampak so vse zlite v ulicah tako, da jih komaj prepoznaš. Sprehodiva se mimo mederse Bou Inania in el-Attarine ter mošeje Kairaouine. Vmes pa zavijeva tudi v prostor imenovan Fonduq Kaat Smen, ki je specializiran za proizvodnjo in prodajo različnih vrst medu. Med imajo shranjen v modrih plastičnih sodih in ne izgleda nič kaj okusno, sploh, ko zagledaš enega izmed trgovcev, ki po sodu meša z umazanimi rokami in ta med okuša z oblizovanjem prstov.

Pot nazaj pa je bila zopet prava uganka.

Za naslednji dan nama ne preostane drugega, kot, da zopet preizkusiva najino iznajdljivost. Cilj je najbolj znana usnjarna, Chaouwara. Omenjena je ena izmed več kot 50ih v mestu in ena izmed redkih katere predelujejo usnje na tradicionalen način. Znanje predelave usnja se prenaša iz roda v rod in vsak od delavcev se v to službo dejansko rodi. Delavne razmere so izredno slabe, saj so delavci cele dneve do kolen v bazenčkih polnih kemikalij. Razmere naj bi bile identične kot so bile že v srednjem veku. Glavne komponente pri sami predelavi so golobji iztrebki in goveji urin (kot vir kalija). Za barvanje pa uporabljajo indigo in žafran. Usnje iz Feza že stoletja velja za eno izmed najbolj cenjenih na svetu. Najbolj znano je mehko usnje iz kozje kože, imenovano “morocco” in se je včasih uporabljal za ovijanje knjig.

Do usnjarne prideva s pomočjo domačinov, tam pa se zvito priključiva večji skupini španskih upokojencev, kar nama predlaga eden od lokalnih vodičev. Na ta način namreč nimava nobenih stroškov, saj so celoten ogled močno preplačale že španske gospe in gospodje. Nažalost se vseeno nisva popolno zlila s skupino zaradi starostnih razlik ampak videla sva vse kar sva si želela, brez kakršnih koli težav. Bazenčke kjer predelujejo in barvajo usnje si ogledamo s terase ene od večjih trgovin z izdelki iz usnja, v kateri ob vstopu dobiva vsak svojo vejico mete, s katero ublažiš smrad, ki nastaja ob sami predelavi. Celotna zadeva je resnično zanimiva in dejansko edina stvar, ki si jo bova v Fezu najbolj zapomnila.

S & B

The post Labirint v Fezu appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Po relativno kratki vožnji prispemo v Rabat, ki pa naju takoj pozitivno preseneti. Velike, lepo urejene ulice, vodometi, ogromno ljudi, ravno nasprotno od tistega kar sva do sedaj videla v drugih mestih. Njihova postaja Rabat Ville se namreč nahaja na eni izmed glavnih ulic Mohameda V. Imela pa sva samo eno težavo, in sicer, kako najti hotel, za bolj malo denarja in povrhu še za dve nočitvi. Na bookingu so se cene namreč gibale kar od 120 eur naprej, kar pa nama je bilo veliko preveč. Sledila sva navodilom Lonely planeta in začela z iskanjem. Najprej sva se ustavila pred hotelom Central, ki naj bi veljal za enega izmed low budget hotelov. Hotel je star kot zemlja, receptor brez volje do življenja in cena občutno dražja kot jo predstavljajo v knjigi. Zato z najinim lovom na low budget prenočitvijo nadaljujeva s potjo proti medini. Tik pred začetkom medine in ozkih ulic zavijema v hotel Doghmi oziroma Dorhmi kot je napisano v Lonely planet-u. Starejši receptor naju lepo sprejme s tekočo angleščino in veliko mero prijaznosti, še bolj pa naju razveseli s ceno, za dve noči bova namreč skupaj odštela 280 mad. Edina slabost hotela je le skupni wc in prha, ki jo bolj za drobiž plačaš še posebej.

Odkrivanje Rabata sva pričela z, v meglo ovitim Hassan tower-om, ki je zgrajen na enak način kot Giralda v Sevilli in Koutoubia v Marrakechu. V njegovi bližini je mavzolej Mohammeda V., preoblečen v bel marmor in zgrajen v maroškem stilu. Pred mavzolejem naju ustavi neka gospa (verjetno domačinka) z dvema hčerama in naju prosi, če se punci lahko fotografirata s Sašo. Presenečena zadevo sprejmeva in na koncu z njima na fotki pristaneva oba Kasneje naju je pot ob obali, kjer lahko spremljaš domačine pri lovljenju rib in skakanju v vodo, vodila proti četrti Kasbah des Oudaias, v kateri so vse hiše v beli in modri barvi, ena od restavracij pa ti ponuja tudi lep razgled na morje.

Ker je ura kar letela je bil seveda čas za najino prvo pokušino res malce bol pravega maroškega kosila (do sedaj sva vztrajala bolj na evropejskem meniju). Privoščiva si jed z imenom Chawarma. Koščki pečenega začinjenega piščanca z omako iz sezama, katere pa je bilo pri nama bolj za okras, kot prilogo pa v tej restavraciji zraven postrežejo s pomfrijem. Zadeva je bila res okusna in verjetno se bo na najinem meniju v Maroku znašla še kdaj

Naslednji dan se po navodilih prijaznega receptorja v najinem hotelu, odpraviva do malo večje avtobusne postaje, blizu vrat (Bab al Had) skozi katere pot vodi do stare medine. Tam začneva z vztrajnim ustavljanjem taksijev, ki naj bi naju odpeljali do živalskega vrta. Ja, točno to, za ta dan sva si izbrala bolj antiarhitekturno – živalsko stran Rabata ..taksist naju že na začetku prijetno preseneti, saj vozi s prižganim taksimetrom in tako ni prišlo do nobenega nepotrebnega pregovarjanja glede cene. Jardin zoologique de Rabat (živalski vrt) je odprt šele slaba tri leta in obsega okoli 14 hektarov zemlje, v prihodnosti pa naj bi se še povečal. Razdeljen je na tematska področja (savana, puščava, močvirje, tropski gozd), v katerih so naseljene tudi za njih značilne vrste živali, katerih je več kot 100. Pri vstopnini izkoristiva študentski popust, vendar z malo težav, saj na naših novejših študentskih izkaznicah ni več osebne fotografije. Možakar kasneje le popusti in tako za karto odštejeva le 30 dirhamov na osebo.

Živalski vrt se nama je zdel super, urejen, čist, skoraj nobena žival ni zaprta v kletko,… Še posebno se nama je zdela zanimiva velika voliera s pticami čez katero sva se sprehodila, med tem, ko so nad in mimo naju letale različne vrste ptic. Če na kratko povzameva je živalski vrt v Rabatu vreden ogleda, če ti le čas to dopušča.

Po obisku sva prevoz nazaj v mesto lovila na avtocesti oz. njihovi hitri cesti. Možakar, ki naju je pripeljal do živalskega vrta nama je namreč predlagal naj raje ustaviva “grande” taksi, ki naj bi bil tudi dosti cenejši, vendar sva se le teh izogibala že od prvega dne v Maroku. To so bili beli mercedesi, stari že vsaj oz. najmanj 30 let. A tokrat nisva imela izbire, zato sva po nekaj minutah mahanja za cesto, že sedela v enem izmed njih. Prevoženih je imel že skoraj 800 tisoč kilometrov, kar pa verjetno niti ni bila realna številka, če pomislimo kaj ljudje po navadi prakticirajo z avtomobilskimi števci. Kljub temu sva se “varno” pripeljala nazaj do Bab al Had. Vožnja z avtomobilom v Maroku je drugače res prava mala katastrofa, ljudje vozijo po občutku in ne po pravilih, no vsaj tako pravijo sami.

S & B

The post Rabat kot moderna prestolnica appeared first on NAJINA POTOVANJA.

V trenutku, ko stopiva z vlaka nama že prijazen taksist ponudi vožnjo do hotela, katero z veseljem sprejmeva pa čeprav je pretiraval s ceno, ampak enostavno nisva bila ravno pri volji za pregovarjanje. Zunaj pa naju čaka presenečenje, taxi – star najmanj toliko kot midva, armatura pa se je komajda še držala skupaj. Taksist en kovček postavi na sprednji sedež, drugega pa na streho. Vso pot do “hotela” sva upala, da je prtljaga sploh še z nami

Hotel Central je bil globoko pod pričakovanji, kar pa se nama zdi, da je v Maroku neka stalnica. Zaradi poznega prihoda se odločiva, da si bova ogledala samo slavno mošejo Hassana II. Mošeja je tretja največja na svetu in njen 210 metrov visok minaret najvišja zgradba v državi. Leži ob morju in je naravnost veličastna. Zgrajena je bila leta 1993, sprejme pa kar 25 tisoč vernikov. Mošeja se nama je zdela res čudovita in definitivno najlepša in največja kar sva ji do sedaj videla. Ogled toplo priporočava.

Ko že misliva, da sva zaključila z ogledom Casablance, naju nedaleč od mošeje ustavi domačin, ki je ponujal 2 in pol urni ogled celotnega mesta z njegovim mini kombijem. Možakar je bil res prijazen in takoj sva dobila občutek, da mu lahko zaupava. Vedela sva, da če ne sprejmeva ponudbe, si Casablance dejansko nebova pogledala v celoti, zato smo se dogovorili za res solidno ceno (20 eur). Možakar naju je najprej peljal do obalnega predela Casablanca, ki mu domačini pravijo (maroški) Miami beach. Ob obali je na desetine bolj in manj prestižnih gostilnic in večina ima svoje bazene tik ob morju. Pot nas je nato vodila do bogate četrti, z ogromnimi vilami. Cena vil lahko zraste tudi do nekaj milijonov eurov, lastniki pa so večinoma princi iz arabskih držav.

Med ekskurzijo po mestu nama Ahmed poda ogromno podatkov glede življenja konzervativnih in modernih muslimanov, razlike med revnim in bogatim prebivalstvom, marsikaj sva do zdaj po pravici povedano že pozabila. Veva pa, da Ahmed prihaja iz konzervativne družine, da je njegova žena pokrita, otroci pa se prav tako nagibajo h konzervativnemu načinu muslimanskega načina življenja, kar pomeni, da so globoko usmerjeni v njihovo vero in nočejo sprememb.

Ustavili smo se na trgu Mohameda V., kjer je toliko golobov, da z lahkoto konkurirajo Benetkam. Sprehodila sva se tudi mimo čudovite sodne palače in po stari ter novi medini. Čez celotno vožnjo nama je najin tour guy ponujal celotedensko potovanje, o katerem je govoril samo o superlativih. Na začetku sva oba razumela, da naju bi njegov celoten aranžma z vključenimi hoteli, vodenjem, prevozi in ekskurzijami stal okrog 200 eurov na osebo in seveda sva bila čisto navdušena. Ampak na koncu sva bila čisto potrta, ko je Ahmed sestavil točen načrt potovanja je na koncu povedal ceno, ki je znašala 1.200 eurov, kar pa sva seveda s cmokom v grlu gladko zavrnila.

S & B

The post Casablanca in njena čudovita mošeja Hassan II. appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Po namestitvi hitro odkorakava nazaj v središče. Sprehodiva se mimo Koutoubie – poznana kot največja mošeja v Marrakechu, po trgu Djemaa el-Fna na katerem mrgoli stojnic, kjer domačini prodajajo in ti ponujajo praktično vse kar si lahko zamisliš. Pravijo, da je na tem trgu okoli 6.000 različnih stojnic. Sašo zagrabi tudi neka ženska in ji pod prisilo začne z risanjem po roki s henno (njihovo začasno tetoviranje). Bolj kot sva ji razlagala, da tega nočeva, bolj je ona Sašo držala za roko in hitela z risanjem, pa še to sploh ni bil lep izdelek, kot so to počele nekatere druge ženske. Čeprav ji že na začetku razloživa, da nimava denarja, da zadeve nočeva in da ji ravno zaradi tega tudi nebova plačala, je od naju zahtevala kar 600 maroških dirhamov (60€). Ker je v bližini korakal policist je ugotovila, da se bo morala zadovoljiti z nekaj kovanci, midva pa hitro pobegneva stran.

Obiščeva tudi palačo Bahia, obdano s prelepimi vrtovi, palačo El Badi ter grobnice dinastije Saadinov. Izmučena od vožnje, visokih temperatur in prehojenih kilometrov, pa sva v najinem riadu že pripravljena na zaslužen počitek (ob 18.00 po lokalnem času).

Po 13 urah spanja z vmesnimi dretji iz sosednje mošeje, sva z veseljem pojedla pravi maroški zajtrk. Odpravila sva se v bolj severni del medine mimo stojnic, ki jih zlepa ne pozabiš. Haccp sistema res ne poznajo, glede na to, da imajo zunaj na 35°C postavljeno mesnico, piščančje meso pa ne more biti bolj sveže, saj ti živo kokoš pred teboj zakolje, razreže in proda ribarnic raje ne omenjava. No, definitivno pa to ni ni edina stvar, ki se ti vtisne v spomin.

Prepešačila sva do Ali ben Youssef Mederse – nekakšno središče učenja, prepleteno z razno svetovno arhitekturo (pridihi Španije, Italije, Iraka in Maroka), mimo Koubba Ba’adiyn ter muzeja Marrakecha, ki je bil vreden ogleda. Skupna vstopnica za mederso in muzej naju je stala 60 mad po osebi. Med vračanjem do Djemaa el-Fna se ustaviva na manjšem trgu Rahba Kedima, kjer si v enem izmed lokalov na terasi privoščiva njihov značilen metin čaj. Med opazovanjem domačinov, naletiva na hud prepir dveh prodajalk, o čem je tekla beseda nimava pojma je pa zadeva izpadla silno smešna in zanimiva.

Popoldne sva želela obiskati park Jardin Majorelle. Kljub oddaljenosti sva se na pot podala peš in po vsem tem naletela na zaprta vrata, saj si noben od naju ni predstavljal, da tudi v parkih veljajo odpiralni časi. Sončni zahod sva pričakala na eni izmed teras, kjer sva spoznala glavni trg v njegovi značilni podobi, katero zasledimo na številnih fotografijah. Trg so preplavile večje stojnice, kjer ponujajo tradicionalno hrano in pijačo. Poleg tega pa na svoj račun pridejo tudi ulični umetniki, ki gostijo nekakšne glasbene delavnice, uprizarjajo skeče, igrajo kobram, naokoli prenašajo še ostale vrste kač, se sprehajajo z opicami in še bi lahko naštevala. Najino pozornost pa je pritegnila tudi v krog zbrana množica ljudi, za katere pa sva kaj kmalu ugotovila, da spremljajo boks oz. bolj hecno različico uličnega pretepa.

S & B

The post Dobrodošla v Marakeš appeared first on NAJINA POTOVANJA.

Najino načrtovanje potovanja se je začelo z rezervacijo letalskih kart preko Easyjet-a. Glede na to, da sva izbrala nizkocenovnega letalskega prevoznika, je bila edina najbližja opcija letališče Malpensa v Milanu, odkoder letiva v Marakeš. Naslednja stvar je bila iskanje transferja iz Ljubljane do letališča in nazaj, ker sva mislila, da bo to mačji kašelj, v iskanje nisva vložila pretiranega truda. Ampak temu ni bilo ravno tako. Skoraj vsi ponudniki so nama odhod odpovedali in tako sva po nekaj klicih in poslanih mail-ih obtičala pri GoOpti-ju, katerega sva rezervirala teden pred letom in temu primerna je bila tudi cena, pretirana (250€)!

No naj se vrneva nazaj na načrtovanje najinega potovanja, za katerega je v veliki meri odgovorna Saša. Najprej sva si seveda začrtala pot, ki je podobna aranžmajem, katere ponujajo slovenske turistične agencije. Tako sva se odločila, da se najina pot začne in konča v Marakešu, vmes pa bodo sledile dogodivščine v Casablanci, Rabatu, Fezu ter po vsej verjetnosti še v kakšnem izmed manjših krajev.

Za lažje načrtovanje najine pustolovščine sva izbrala Lonely Planet, katerega sva si najprej sposodila v knjižnici. Že po nekaj prelistanih straneh sva ugotovila, da potrebujeva novo izdajo, s katero bo najino potovanje lažje, hkrati pa bo tudi lep spomin na najine preživete dni v Maroku.

S & B

The post Prvič po svoje, Maroko appeared first on NAJINA POTOVANJA.