Rabat kot moderna prestolnica

Železniško postajo v Casablanci (Casa Port), ki spominja na kakšno izmed naših manjših postaj sva imela blizu hotela, tako, da sva do tja brez problema pritovorila s kovčki. Časovno nisva bila omejena, saj vlaki za mesto Rabat vozijo na vsake pol ure, karta do tja pa naju za oba skupaj stane 70 mad.

Po relativno kratki vožnji prispemo v Rabat, ki pa naju takoj pozitivno preseneti. Velike, lepo urejene ulice, vodometi, ogromno ljudi, ravno nasprotno od tistega kar sva do sedaj videla v drugih mestih. Njihova postaja Rabat Ville se namreč nahaja na eni izmed glavnih ulic Mohameda V. Imela pa sva samo eno težavo, in sicer, kako najti hotel, za bolj malo denarja in povrhu še za dve nočitvi. Na bookingu so se cene namreč gibale kar od 120 eur naprej, kar pa nama je bilo veliko preveč. Sledila sva navodilom Lonely planeta in začela z iskanjem. Najprej sva se ustavila pred hotelom Central, ki naj bi veljal za enega izmed low budget hotelov. Hotel je star kot zemlja, receptor brez volje do življenja in cena občutno dražja kot jo predstavljajo v knjigi. Zato z najinim lovom na low budget prenočitvijo nadaljujeva s potjo proti medini. Tik pred začetkom medine in ozkih ulic zavijema v hotel Doghmi oziroma Dorhmi kot je napisano v Lonely planet-u. Starejši receptor naju lepo sprejme s tekočo angleščino in veliko mero prijaznosti, še bolj pa naju razveseli s ceno, za dve noči bova namreč skupaj odštela 280 mad. Edina slabost hotela je le skupni wc in prha, ki jo bolj za drobiž plačaš še posebej.

Odkrivanje Rabata sva pričela z, v meglo ovitim Hassan tower-om, ki je zgrajen na enak način kot Giralda v Sevilli in Koutoubia v Marrakechu. V njegovi bližini je mavzolej Mohammeda V., preoblečen v bel marmor in zgrajen v maroškem stilu. Pred mavzolejem naju ustavi neka gospa (verjetno domačinka) z dvema hčerama in naju prosi, če se punci lahko fotografirata s Sašo. Presenečena zadevo sprejmeva in na koncu z njima na fotki pristaneva oba 🙂 Kasneje naju je pot ob obali, kjer lahko spremljaš domačine pri lovljenju rib in skakanju v vodo, vodila proti četrti Kasbah des Oudaias, v kateri so vse hiše v beli in modri barvi, ena od restavracij pa ti ponuja tudi lep razgled na morje.

Ker je ura kar letela je bil seveda čas za najino prvo pokušino res malce bol pravega maroškega kosila (do sedaj sva vztrajala bolj na evropejskem meniju). Privoščiva si jed z imenom Chawarma. Koščki pečenega začinjenega piščanca z omako iz sezama, katere pa je bilo pri nama bolj za okras, kot prilogo pa v tej restavraciji zraven postrežejo s pomfrijem. Zadeva je bila res okusna in verjetno se bo na najinem meniju v Maroku znašla še kdaj 🙂

Naslednji dan se po navodilih prijaznega receptorja v najinem hotelu, odpraviva do malo večje avtobusne postaje, blizu vrat (Bab al Had) skozi katere pot vodi do stare medine. Tam začneva z vztrajnim ustavljanjem taksijev, ki naj bi naju odpeljali do živalskega vrta. Ja, točno to, za ta dan sva si izbrala bolj antiarhitekturno – živalsko stran Rabata 🙂 ..taksist naju že na začetku prijetno preseneti, saj vozi s prižganim taksimetrom in tako ni prišlo do nobenega nepotrebnega pregovarjanja glede cene. Jardin zoologique de Rabat (živalski vrt) je odprt šele slaba tri leta in obsega okoli 14 hektarov zemlje, v prihodnosti pa naj bi se še povečal. Razdeljen je na tematska področja (savana, puščava, močvirje, tropski gozd), v katerih so naseljene tudi za njih značilne vrste živali, katerih je več kot 100. Pri vstopnini izkoristiva študentski popust, vendar z malo težav, saj na naših novejših študentskih izkaznicah ni več osebne fotografije. Možakar kasneje le popusti in tako za karto odštejeva le 30 dirhamov na osebo.

Živalski vrt se nama je zdel super, urejen, čist, skoraj nobena žival ni zaprta v kletko,… Še posebno se nama je zdela zanimiva velika voliera s pticami čez katero sva se sprehodila, med tem, ko so nad in mimo naju letale različne vrste ptic. Če na kratko povzameva je živalski vrt v Rabatu vreden ogleda, če ti le čas to dopušča.

Po obisku sva prevoz nazaj v mesto lovila na avtocesti oz. njihovi hitri cesti. Možakar, ki naju je pripeljal do živalskega vrta nama je namreč predlagal naj raje ustaviva “grande” taksi, ki naj bi bil tudi dosti cenejši, vendar sva se le teh izogibala že od prvega dne v Maroku. To so bili beli mercedesi, stari že vsaj oz. najmanj 30 let. A tokrat nisva imela izbire, zato sva po nekaj minutah mahanja za cesto, že sedela v enem izmed njih. Prevoženih je imel že skoraj 800 tisoč kilometrov, kar pa verjetno niti ni bila realna številka, če pomislimo kaj ljudje po navadi prakticirajo z avtomobilskimi števci. Kljub temu sva se “varno” pripeljala nazaj do Bab al Had. Vožnja z avtomobilom v Maroku je drugače res prava mala katastrofa, ljudje vozijo po občutku in ne po pravilih, no vsaj tako pravijo sami.

S & B

Maybe you are interested in

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.