Na Lovrenška jezerca in obvezen štrudl

Bil je lep poletni dan… Zapel mi je na na na na 🙂 poznamo ta komad? No, nama gre na živce, ampak ja.. res je bil prav en tak dan, vroč kot se za poletje spodobi. Namesto domače vegetacije s spuščenimi ruletami in zaprtimi okni (nimava klime) se po nešteto prevoženih ovinkih ob 12 uri znajdeva na Rogli. Glede na temperature, ki so vladale v dolini, je bilo na 1.500 m nadmorske višine sila prijetno in na trenutke celo za odtenek malce hladno.

In ja, zopet sva v štajerskih koncih, saj naju gneča na gorenjskem in nepregledne kolone avtomobilov proti morju prav nič ne veselijo. Kmalu sva spoznala, da imava kar nekaj somišljenikov, saj je bilo parkirišče na Rogli dejansko zapolnjeno do zadnjega možnega metra, edini parking sva našla nekaj metrov nižje, pred Kočo na Pesku. In kam sva bila sploh namenjena? No, tisti, ki spremlja najino Facebook stran, že tako ali tako ve, da sva prost Maričkin dan izkoristila za malce daljši sprehod. Tokrat so naju na socialnih omrežjih premamile fotografije Lovrenških jezer. Poznano?

Do teh fotogeničnih jezer, vodijo tri poti – midva sva izbrala tisto ta lažjo, ki je dobro označena in zelo lahkotna pot s počasnim vzponom in traja nekje uro in pol počasne hoje z nekaj vmesnimi selfiji 🙂 In ja, ravno ta dostopnost je ta dan privabila na stotine pohodnikov.. glede na hojo v strnjeni neprekinjeni koloni, sva imela na trenutke precejšen občutek, da sva na katerem izmed organiziranih pohodov. No, edina dobra stvar takšne gneče je, da izgubiti se prav gotovo ne moreš.

Po pravici povedano, sva po že prej omenjenih fotkah iz socialnih omrežij – pričakovala za odtenek večja jezera in ne tako majhne bajerčke kot so v resnici.. no, so pa lepi. Okrog njih je speljana lično urejena lesena potka, ki se začne pri večji opazovalnici, kjer si lahko o višje ležečem barju preberete tudi kakšno zanimivost. Nasploh pa Lovrenško barje velja za največje visoko barje v Sloveniji, sestavljeno je iz dveh delov, ki ju loči pas gozda in je eno najpomembnejših v Južni Evropi. Res kulsko.

Kljub vsej gneči in nekaj prehojenih kilometrih je bil to en super športno obarvan izlet, ki sva ga seveda – kot se za »hribolazce« vsekakor spodobi – kronala z ogromnim kosom borovničevega oziroma jabolčnega štrudla v Koči na Pesku. Božansko! In ja, globoko priporočava.

Tako, ponudila sva ti še eno idejo, tokrat bolj »rekreativno« z ogromno žlico svežega »gorskega« zraka. Kaj nama priporočaš ti?

S & B

Maybe you are interested in

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.