Labirint v Fezu

Kot sva že vajena v Maroku, zopet potujeva z vlakom. ONCF ima namreč zelo dobre povezave med določenimi večjimi mesti (tudi manjšimi), če pa ste bolj pristaši cestnih prevozov, se lahko na pot podate tudi z avtobusnim prevoznikom Supratours, ki naj bi ponujali boljše pogoje, medtem, ko njihovi lokalni prevozi niso ravno priznani.

Železniška postaja v mestu Fez je bila nedolgo nazaj prenovljena in njena podoba je identična postaji v Marrakechu. Da se sprehodiš do glavne ceste, prečkaš lepo urejen park pred katerim mrgoli avtomobilov in to ne navadnih, ampak seveda slavnih taksijev, ki jih v Maroku srečuješ vsako sekundo. Naj jim torej na kratko nameniva še nekaj besed, najprej okrog barv. Skoraj vsako večje mesto v Maroku ima taksije obarvane v svoji barvi. V Marakechu so bež, v Rabatu modre, v Casablanci in Fezu so rdeče barve. Vozniki morajo plačati licenco, medtem, ko avto dobijo od države ali pa ga kupijo sami. Peljala sva se tako s starejšimi kot tudi z (na zunaj) novejšimi taksiji, vendar v obeh primerih gre za zelo dotrajne avtomobile. Cena vožnje pa se razlikuje od sposobnosti barantanja.

V Fezu si privoščiva malce boljši hotel Jnane Sbile, na odlični lokaciji zraven istoimenskega parka. Za dve nočitvi v dvoposteljni sobi z zajtrkom, bova odštela 700 mad (približno 64 eur). Soba je v tipičnem maroškem stilu, polna živahnih barv, ter za državo značilnega okrasja (lestenec iz bakra, steklena mizica, omara poslikana z rožami).

Najino odkrivanje mesta se prične na trgu Bab Bou Jeloue. Ker pa je za nama že relativno dolga pot, okrog naju pa cel kup restavracij oz. lokalov se odločiva, da najprej poskusiva katero od maroških specialitet. Vsak izmed gostiteljev ti zagotavlja najboljšo hrano za najboljši denar, kar ti izbiro dodobra oteži. Kot znak dobrodošlice nama najprej postrežejo z lečo, ki na videz ne izgleda nič kaj okusna, vendar naju le-ta tokrat prevara 🙂 Na najinem jedilniku pa kot glavni jedi kasneje pristaneta kus kus s piščancem, različnimi vrstami zelenjave (krompir, korenje, čičerika, kumare) in rozinami ter odlična piščančja nabodala z domačim pomfrijem ter njihov obvezen dodatek, solata. Jedi sta bili okusni, ravno prav začinjeni ter porcije dovolj velike, da sva bila sita še cel dan. Za kosilo skupaj s pijačo odštejeva 90 mad, cene pa so si v teh uličnih restavracijah zelo podobne.

S polnim želodcem se odpraviva naprej po glavni poti. Za orientacijo po medini tokrat uporabiva začrtano pot od znamenitosti do znamenitosti, katero predlaga Lonely planet. A kaj kmalu ugotoviva, da so bile ozke ulice v Marakešu prave avenije v primerjavi z uličicami v Fezu. Vse so zelo stisnjene in si med seboj podobne, edina razlika je bila le, ali sva šla po hribu navzdol ali navzgor. Ulice so res kot labirint, na kar pa naju že prej opozarjajo lokalni vodiči, ki jim nisva ravno verjela na besedo.

Kljub temu z nekaj težavami najdeva znamenitosti, ki so bile bolj kot ne podobne tistim, katere sva videla že v prejšnjih mestih. Vendar pa tu niso postavljene nekje na prostem kot je to v navadi, ampak so vse zlite v ulicah tako, da jih komaj prepoznaš. Sprehodiva se mimo mederse Bou Inania in el-Attarine ter mošeje Kairaouine. Vmes pa zavijeva tudi v prostor imenovan Fonduq Kaat Smen, ki je specializiran za proizvodnjo in prodajo različnih vrst medu. Med imajo shranjen v modrih plastičnih sodih in ne izgleda nič kaj okusno, sploh, ko zagledaš enega izmed trgovcev, ki po sodu meša z umazanimi rokami in ta med okuša z oblizovanjem prstov.

Pot nazaj pa je bila zopet prava uganka.

Za naslednji dan nama ne preostane drugega, kot, da zopet preizkusiva najino iznajdljivost. Cilj je najbolj znana usnjarna, Chaouwara. Omenjena je ena izmed več kot 50ih v mestu in ena izmed redkih katere predelujejo usnje na tradicionalen način. Znanje predelave usnja se prenaša iz roda v rod in vsak od delavcev se v to službo dejansko rodi. Delavne razmere so izredno slabe, saj so delavci cele dneve do kolen v bazenčkih polnih kemikalij. Razmere naj bi bile identične kot so bile že v srednjem veku. Glavne komponente pri sami predelavi so golobji iztrebki in goveji urin (kot vir kalija). Za barvanje pa uporabljajo indigo in žafran. Usnje iz Feza že stoletja velja za eno izmed najbolj cenjenih na svetu. Najbolj znano je mehko usnje iz kozje kože, imenovano “morocco” in se je včasih uporabljal za ovijanje knjig.

Do usnjarne prideva s pomočjo domačinov, tam pa se zvito priključiva večji skupini španskih upokojencev, kar nama predlaga eden od lokalnih vodičev. Na ta način namreč nimava nobenih stroškov, saj so celoten ogled močno preplačale že španske gospe in gospodje. Nažalost se vseeno nisva popolno zlila s skupino zaradi starostnih razlik 🙂 ampak videla sva vse kar sva si želela, brez kakršnih koli težav. Bazenčke kjer predelujejo in barvajo usnje si ogledamo s terase ene od večjih trgovin z izdelki iz usnja, v kateri ob vstopu dobiva vsak svojo vejico mete, s katero ublažiš smrad, ki nastaja ob sami predelavi. Celotna zadeva je resnično zanimiva in dejansko edina stvar, ki si jo bova v Fezu najbolj zapomnila.

S & B

Maybe you are interested in

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.