Dobrodošla v Marakeš

S pristankom na letališču v Marakešu se je najina zgodba uradno začela. Brez posebnih problemov sva našla avtobus, ki vozi direktno v center mesta, na glavni trg Djemaa el-Fna. Najina prva naloga je bila poiskati najin “hostel” Riad el Az, ki sva ga predhodno rezervirala preko booking.com (tu sva rezervirala tudi ostale hostle oz. hotele po mestih, razen za Rabat). Najti to čudo, pa je bila prava mala uganka, v katero sva se nehote zapletla z nekim domačinom, ki naju je vozil po labirintu ozkih ulic. Na koncu smo po pregovarjanju le prišli do rešitve, midva sva našla najin Riad, ki je glede na celotno mesto prav prisrčen, njega pa se odkrižava z 20 maroškimi dirhami (1€ = 11mad).

Po namestitvi hitro odkorakava nazaj v središče. Sprehodiva se mimo Koutoubie – poznana kot največja mošeja v Marrakechu, po trgu Djemaa el-Fna na katerem mrgoli stojnic, kjer domačini prodajajo in ti ponujajo praktično vse kar si lahko zamisliš. Pravijo, da je na tem trgu okoli 6.000 različnih stojnic. Sašo zagrabi tudi neka ženska in ji pod prisilo začne z risanjem po roki s henno (njihovo začasno tetoviranje). Bolj kot sva ji razlagala, da tega nočeva, bolj je ona Sašo držala za roko in hitela z risanjem, pa še to sploh ni bil lep izdelek, kot so to počele nekatere druge ženske. Čeprav ji že na začetku razloživa, da nimava denarja, da zadeve nočeva in da ji ravno zaradi tega tudi nebova plačala, je od naju zahtevala kar 600 maroških dirhamov (60€). Ker je v bližini korakal policist je ugotovila, da se bo morala zadovoljiti z nekaj kovanci, midva pa hitro pobegneva stran.

Obiščeva tudi palačo Bahia, obdano s prelepimi vrtovi, palačo El Badi ter grobnice dinastije Saadinov. Izmučena od vožnje, visokih temperatur in prehojenih kilometrov, pa sva v najinem riadu že pripravljena na zaslužen počitek (ob 18.00 po lokalnem času).

Po 13 urah spanja z vmesnimi dretji iz sosednje mošeje, sva z veseljem pojedla pravi maroški zajtrk. Odpravila sva se v bolj severni del medine mimo stojnic, ki jih zlepa ne pozabiš. Haccp sistema res ne poznajo, glede na to, da imajo zunaj na 35°C postavljeno mesnico, piščančje meso pa ne more biti bolj sveže, saj ti živo kokoš pred teboj zakolje, razreže in proda 🙂 ribarnic raje ne omenjava. No, definitivno pa to ni ni edina stvar, ki se ti vtisne v spomin.

Prepešačila sva do Ali ben Youssef Mederse – nekakšno središče učenja, prepleteno z razno svetovno arhitekturo (pridihi Španije, Italije, Iraka in Maroka), mimo Koubba Ba’adiyn ter muzeja Marrakecha, ki je bil vreden ogleda. Skupna vstopnica za mederso in muzej naju je stala 60 mad po osebi. Med vračanjem do Djemaa el-Fna se ustaviva na manjšem trgu Rahba Kedima, kjer si v enem izmed lokalov na terasi privoščiva njihov značilen metin čaj. Med opazovanjem domačinov, naletiva na hud prepir dveh prodajalk, o čem je tekla beseda nimava pojma 🙂 je pa zadeva izpadla silno smešna in zanimiva.

Popoldne sva želela obiskati park Jardin Majorelle. Kljub oddaljenosti sva se na pot podala peš in po vsem tem naletela na zaprta vrata, saj si noben od naju ni predstavljal, da tudi v parkih veljajo odpiralni časi. Sončni zahod sva pričakala na eni izmed teras, kjer sva spoznala glavni trg v njegovi značilni podobi, katero zasledimo na številnih fotografijah. Trg so preplavile večje stojnice, kjer ponujajo tradicionalno hrano in pijačo. Poleg tega pa na svoj račun pridejo tudi ulični umetniki, ki gostijo nekakšne glasbene delavnice, uprizarjajo skeče, igrajo kobram, naokoli prenašajo še ostale vrste kač, se sprehajajo z opicami in še bi lahko naštevala. Najino pozornost pa je pritegnila tudi v krog zbrana množica ljudi, za katere pa sva kaj kmalu ugotovila, da spremljajo boks oz. bolj hecno različico uličnega pretepa.

S & B

Maybe you are interested in

4 komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.